Destinacije

Gologlavi Blegoš je najvišji vrh Škofjeloškega hribovja. Skromna, a mogočna gora se vzpenja med Poljansko in Selško dolino ter je s 1562 metri nadmorske višine drugi najvišji vrh Škofjeloškega hribovja. V svojem večnem delu »Cvetje v jeseni« je Blegoš opeval že Ivan Tavčar, pred drugo svetovno vojno pa je bil ena od glavnih postojank v obrambnem sistemu Kraljevine Jugoslavije pred Italijani.

Povzpnite se prav do značilne zelene kape, ki že leta vabi pohodnike. Za takšno pokrivalo se mora Blegoš zahvaliti travnati podlagi na samem vrhu. Morda vam bo vzpon na Blegoš res vzel sapo, a nič zato. Ves trud, ki ga človek vloži v to, da pride na vrh, je tisočkrat poplačan s svežim zrakom ter s čudovitim razgledom na okoliške Alpe in doline.

Možnih dostopov na Blegoš je seveda več. Najlepša in najbolj romantična je zagotovo sveže markirana pot Cvetje v jeseni. Ta nas vabi na pot že iz Poljan. Pot je opremljena z ličnimi animacijskimi tablami, ki v ilustracijah pripovedujejo zaljubljeno zgodbo Janeza in Mete. Pot je sicer dolga 30 km in vam bo v eno smer vzela zagotovo 6 ur, a je nezahtevna in vodi največ po gozdnih poteh, prek travnikov in vabljivih vasic pod Blegošem.

Dovolj malice v nahrbtniku in sveža pijača sta popotnici, ki vam nudita celodnevno uživanje v prelepi naravi. Na poti je možno tudi dodatno okrepčilo na kmetiji Pr’ Andrejon, najbolje po predhodni najavi. Za počitek, nočitev ali okrepčilo pa poskrbijo tudi v Koči na Blegošu.

Od maja do oktobra je koča odprta vsak dan, razen v ponedeljek, če ni praznik. Od novembra do aprila je odprta v petek, soboto, nedeljo in ob praznikih.

Pokal Polanskih puklov je zmes petih izjemnih kolesarskih vzponov, in sicer na Stari vrh, Javorč, Pasjo ravan, Lubnik in Blegoš. Tu gre za kombinacijo vožnje na čas in vožnje za užitek ob točkovanju vseh petih dirk, ki jih vsako leto priredijo lokalni organizatorji na območju Poljanske doline. Pot vodi kolesarje po različnih cestah, stranskih poteh in stezah, ki jih prej morda še niso poznali. To so čarobna potepanja po neodkritih, neraziskanih kotičkih Slovenije!

Vsako leto pokal zaznamujejo odlični kolesarji, dobro vzdušje, prijazni okoliški ljudje, novi rekordi ter užitek ob pogledu na lepote in zanimivosti okoliškega hribovja.

Se sprašujete, kaj vse bi v ta gozd privabilo vas? Zagotovo lepa narava, razgledi, animacijske točke, kjer se lahko brezskrbno igrate in hkrati spoznavate gozd, dobra kulinarika in šaljivi domačini, ki vas v igranih zgodbah popeljejo več sto let v preteklost.

Tematska pot večji del poteka skozi gozd Zala, o katerem je pisal naš pisatelj dr. Ivan Tavčar v knjigi V Zali. Slednja govori o kanoniku Amandusu, ki ga je na lovu napadel in močno ranil medved. Zanj je nato poskrbela Katarina, dekle z bližnje Mrakove domačije. Kljub prepovedani ljubezni je med njima preskočila iskrica ljubezni. Kako se zgodba zaplete, boste spoznali ob prijetni hoji prek Žirovskega Vrha.

Vodile vas bodo rumeno-zelene markacije.

Od domačije Pr' Bukovcu, Žirovski Vrh 44, 4226 Žiri, se odpravite po asfaltirani panoramski cesti v smeri Golega vrha. Pri smerokazu krenete levo v gozd in se odpravite v osrčje Zale. Pot se nadaljuje mimo najvišje točke Zale – 899 m nadmorske višine – velikanskih mravljišč, do čudovite gozdne jase, namenjene igri in počitku. Spust po gozdni cesti navzdol vas pripelje do mahovite medvedke Štefke. Vesela bo, če se boste z njo fotografirali. Desno od nje pa teče potoček, kjer si natočite sveže pitne vode in se osvežite.

Pot nadaljujete do Marijinega znamenja v Zali, ki je postavljeno prav Amandusu v spomin. Po makadamski cesti prek Mrakovega griča nadaljujete pot do domačije Pri Marku, kjer si je Amandus celil rane, ko ga je v Zali napadel medved. Na tej kmetiji si je možno ogledati še več zanimivosti, vendar po predhodni najavi. Sledi spust do domačije Pr’ Šimc in od tam naprej do Grobeža, mimo Omejčka skozi Pihovc – majhen gozdiček – do Mlina, kjer vas s pripovedmi razveselita šaljiva domačina. Od tud naprej se vzpenjate do Sivca, pod domačijo Javorč. V bližini je tudi lovska koča. Po grebenu Žirovskega Vrha, kjer je pot markirana po vrhu hriba, vas čaka le še ravninska pot z lepim razgledom. Možnost hoje je tudi po asfaltirani cesti, tik ob markirani, v neposredni bližini bunkerjev Rupnikove linije. Kot bi mignil, boste pot zaokrožili pri Bukovcu.

Turistično društvo Žiri in Turistično društvo Sovodenj na tretjo nedeljo v septembru organizirata pohod ob rapalski meji. Pohodniki se lahko na pot podajo iz Žirov, Idrije, Spodnje Idrije, Sovodnja in Ledin, vsi z istim ciljem – se srečati na meji, v bližini glavnega mejnika št. 38.

Na pot se lahko odpravite tudi sami.

Pot prilagodite svojim zmožnostim in razpoložljivemu času. Lahko prehodite celo pot od Žirov do »Vrhovca« v Podlanišču (46 km, 9–10 ur) ali pa izberete krožno pot iz Žirov do Mrzlega vrha in nazaj do Žirov (13 km, 4 ure). Če se odločite za izhodišče na Sovodnju, se lahko podate do Mrzlega vrha do mejnika št. 38 (14 km, 4 ure v obe smeri) ali v nasprotni smeri do mejnika št. 36 v Novi Oselici (6 km, 2 uri – krožno) oziroma pot podaljšate naprej do mejnika št. 35, ki stoji »Pr´ Vrhovc« v Podlanišču (14,5 km, 4,5 ure s povratkom do glavne ceste za Cerkno–Sovodenj v Podlanišču).

Pohod pelje mimo zanimivih domačij, zaselkov in vasi.

Danes, ko je preteklo že kar nekaj let od prenehanja delovanja rudnika, skoraj ni več moč videti ničesar, kar bi spominjalo na naš edini rudnik urana. Odstranjeni so bili vsi rovi zgornje jame, glavni izvozni rov, drobilnica s platojem, vzorčevalna postaja, transportni trak in oba velika silosa za zdrobljeno rudo.

Eden redkih spominov je današnji muzej na prostem in sicer z orodji, ki so služila v podzemnih jamah v času delovanja rudnika. 

Muzej na prostem je opremljen tudi z informacijskimi tablami, ki radovednežem razkrijejo zgodovino rudnika, pridobivanje uranove rude, proizvodnjo uranovega oksida ter sanacijske načrte in postopke v današnjem času. Ogled je po predhodni najavi možen brezplačno.

Informacije:

Župnijska cerkev v Poljanah je bila prvič omenjena že leta 1291. Zaradi medvojnih poškodb so jo podrli in na drugi lokaciji leta 1967 postavili novo z istim imenom in po načrtih arhitekta Antona Bitenca. Gre za modernistično cerkev z elementi tradicionalnih arhitekturnih slogov.

Informacije: